Sredi prekmurskih ravnic ob nekdanji »kraljevi cesti« stoji podeželski dvorec Rakičan z velikim grajskim parkom. Dvorec je ena najpomembnejših znamenitosti v Mestni občini Murska Sobota in predstavlja eno izmed ključnih kulturnih, turističnih in razvojno-izobraževalnih točk. Strateška lega dvorca in prisotnost pomembnih zgodovinskih osebnosti pa izpričujeta velik pomen dvorca tudi v zgodovinskem razvoju današnjega Prekmurja.
1. Rimska poselitev
Okolica današnjega naselja Rakičan je bila po ugotovitvah arheologov poseljena že v rimskih časih. O tem pričajo arheološke najdbe na Rakičanskih Muzgah (južno od vasi Rakičan in vzhodno od športnega letališča). Leta 2003 je bila namreč na imenovanem območju odkrita prva rimska vila, datirana v 2. in 3. stoletje. Med najdbami so bili fragmenti sigilatnega posodja, krožniki, sklede, fragment steklenega balzamiranja in groba lončenina. Rimska poselitev priča o pomembnosti teh krajev, predvsem zaradi rodovitnosti okoliške zemlje, ki so jo obdelovali takratni prebivalci.
2. Prve omembe naselja Rakičan
Naslednji mejnik za zgodovino naselja Rakičan je njegova prva omemba v pisnih virih, in sicer se kraj Rakičan v pisnih virih prvič omenja leta 1322 kot Rekythe, med leti 1322-1335 pa kot Rekethye, leta 1350 se v neki listini imenuje Reketye in Castrifereri. Naselje se je razvilo ob t. i. kraljevi cesti (via regna), ki je bila poleg velike ceste (via magna) ena pomembnejših tranzitnih poti, ki so vodile skozi naselja na območju Železne županije, kamor je upravno spadal del današnjega Prekmurja. Leta 1463 se v pisnih virih omenja kot Rakothya in kot posest kastelanov in jobagionov: castellanis et jobagionibus ad quasdam duas possessiones vtrasque que Rekethye vocatas [Kastelanom in jobagionom k nekaterima dvema posestvoma, ki se obe imenujeta Rakičan]. Kraj Rakičan se takrat omenja kot zaselek (praedium). Kastel Rakičan se sicer prvič v pisnih virih omenja leta 1431. Takrat je ob cesti že stala utrjena srednjeveška postojanka.
3. Rakičan v zgodnjem in visokem novem veku
Srednjeveško in tudi novoveško obdobje pričata o gospodarskem razcvetu naselja ter o vsesplošnem razvoju omenjenega območja, ki je bilo tesno povezano z zgodovinskim razvojem Murske Sobote. Naselje je bilo namreč vse do smrti zadnjega moškega potomca gornjelendavske veje rodbine Széchy, Štefana, leta 1535, združeno z murskosoboško posestjo, ki je bila v celoti v lasti imenovane rodbine. V 16. stoletju so se zatem začele posestne razmere v Prekmurju spreminjati, in sicer so deli gornjelendavske in murskosoboške posesti s porokami ženskih potomk Széchyevih prešli v roke različnih lastnikov. S porokami so se najtesneje povezali z Batthyányji, ki so tako postali tudi lastniki Rakičana.
Še pred prihodom Batthyányjev v Rakičan je bil le ta v lasti družine Poppel-Lobkowitz, v čigavo last je prišel s poroko med Marijo Magdaleno (pribl. 1570–1633), hčerko Margarete Salm in Neuburg (1517–1573), in Ladislavom III. Poppel Lobkowitzem (1537–1609). Slednje dokazuje tudi popis iz leta 1598. Tretji otrok Margarete in Ladislava je bila Eva Poppel Lobkowitz (1585-1590–1640), ki je bila tako kot njena mati velika podpornica protestantizma.
Okoli leta 1605 so grad v Rakičanu med zavzemanjem Prekodonavja zajele čete Istvána (Štefana) Bocskayja (1557–1606), imenovane »kruci«, v istem letu je bil grad tudi požgan. Leta 1607 pa je bil grad obnovljen oz. ponovno postavljen.
Leta 1607 sta se poročila Eva Popel Lobkowitz, hčerka Margarete in Ladislava Popel Lobkowitza, in Franc II. Batthyány (1573–1625), s čimer si je družina Batthyány iz Güssinga na področju današnjega Prekmurja pridobila zemljišča v Kuzmi, Rakičanu, Pertoči, Selu, Tišini in Martjancih ter zemljišče Dobra (Neuhaus), ki je s svojo mejo segalo v današnje Prekmurje na skrajnem severu Goričkega. Lastniki posestva v Rakičanu so torej postali člani družine Batthyány.
Eva Popel Lobkowitz in Franc II. Batthyány
Po smrti Franca II. Battyányja se je Eva Batthyány osredotočila na upravljanje tistih posesti, ki jih je sama prinesla v zakon s Francem II. K tem so spadali grad Dobra in kastel Rakičan v prej omenjeni rodovitni prekmurski ravnini. Eva je po moževi smrti veliko časa preživljala v kastelu Rakičan, za katerega je tudi dobro skrbela, o čemer priča bogat inventar. Le ta izpričuje bogato opremo, leseno bastijo / utrdbo, zunanji leseni zid, predvidoma tudi jarek okoli dvorca. V inventarju je navedenih približno dvajset prostorov v delno podkletenem kastelu. Med tem prostori je na primer obokan prostor preddverja za vhodnimi vrati, prostor imenovan »hiša Darabont,« ki ima vhod v tem preddverju, stolp nad vrati, bivalne sobe, verande, stopnišče, kuhinja in pekarna, upravnikova in konjenikova hiša, »hiša za zelje«, prav tako je omenjen vodnjak na dvorišču, vrtna lopa na vrtu, gospodarska poslopja, ki mejijo na vrt, mlin in dve »opečnati jami«.
Inventarni zapisnik rakičanskega dominija iz dne 23. septembra 1640 omenja »mlin rakičanske gosposke«, ki je bil na tri kolesa. Naslednji inventarni popis z dne 27. januarja 1642 pa pravi, da je bil poleg mlina tudi ribnik (az malom melet vagion egy halastó közre valló).
Po smrti Eve Batthyány so si posesti in kastel delili sin Adam I. in njegove sestre. Med letoma 1642 in 1652 v osmih podrobnejših inventarjih je seznam grajskih sob v podobnem vrstnem redu kot v prejšnjem inventarju. V popisu iz leta 1642 sta med drugim omenjena tudi sadovnjak pred gradom in starejši vrt za njim.
Leta 1698 se naselje v vizitacijskem zapisniku omenja kot trg (oppidum Rakicsan) z 229 prebivalci. S trškimi pravicami so prebivalci naselja pridobili pravico do letnega sejma, tedenskih sejmov in do uporabe pečata. Kraj Rakičan je namreč že v 16. in 17. stoletju pred napadi Turkov ščitil kastel, ki je pred letom 1640 premogel tri utrdbe (bastije), zgrajene iz lesa in zemlje. Leta 1642 je kastel dobil četrto utrdbo, leta 1646 pa jih je imel že osem. Zato so se v času najhujših turških vpadov med letoma 1627 in 1690 v kraj zatekli prebivalci bližnjih vasi, zlasti Buzinec, in število prebivalcev se je sčasoma toliko povečalo, da je bil kraju podeljen status trga. Rakičanski kastel je bil tako sredi 17. stoletja dobro utrjen, na kar opozarja tudi zapis »Eörög wy bastia«, pri čemer je zapis eörög oz. oreg do 17. stoletja pomenil »velik – kanski«.
O turški nevarnosti priča podatek, da je avgusta leta 1645 manjša vojska turške konjenice nepričakovano napadla naselje Rakičan. Med streljanjem z minometom je prišlo do požara, ki se je iz vasi razširil na sam kastel, katerega zgornje nadstropje je zgorelo z vso opremo.
Kastel je po požaru dal obnoviti Adam I. Batthyány, za samo izvedbo obnove pa so bili zadolženi upravitelji dvorca. Dela so bila končana do leta 1650, zasteklitev oken, ki so jo opravili mojstri iz Radkersburga, je bila končana leta 1654. Po takratnem popisu je bil "grad obdan z novimi parki in lator vrtom, t. j. s parapetom ali palisado in ograjo, narejeno iz zbrušenih kolov. Omenjeni so »dvižni« most pred grajskimi vrati, letna hiša s kletjo, ki je bila na novo zgrajena na vrtu in vrtnarjeva nova hiša, sestavljena iz ganka, sobe in komore".
Adam I. Batthyány
Po smrti Adama I. Batthyányja se je celotno gospostvo razdelilo med mlajšo in starejšo linijo rodbine Batthyány. Leta 1714 je Eleonora, roj. Strattmann (1671-1741), vdova Adama II. (1662-1703) iz starejše/knežje linije, prodala svoj polovični delež gospostva Dobra z Rakičanom Sigmundu I. (1673–1728) iz mlajše/grofovske linije, ki je tako postala edini lastnik. Kot dediči slednjega so si njegovi trije sinovi Adam III. (1703–1782), začetnik veje iz Scharfensteina, Emerik I. (1707–1774), začetnik veje iz Pinkafelda, in Sigmund II. (1712–1777), začetnik veje iz Schlaininga, razdelili očetove posesti. Dvorec in posest Rakičan sta prešla v skupno posest Adama III. in Emerika I. Deleži posesti Adama III. Batthyányja okrog Murske Sobote so upravljali iz Rakičana.
Leta 1767 je cesarica Marija Terezija začela uvajati reforme tudi v ogrskem delu Habsburške monarhije in ena izmed velikih reform je bila uvedba enotnih urbarjev, s katerimi so začeli urejati odnose med podložniki in njihovimi zemljiškimi gospodi. V urbarju Gospostva Murska Sobota in Rakičan (Domnium Mura Szombath et Rakicsány) so navedeni lastniki grof Peter Szapáry ter Emerik in Sigismund Batthyány. Kot lastnik gospostva Rakičan je naveden Emerik Batthyány.
Urbar gospostva Murska Sobota in Rakičan
O prekmurskih gradovih, mestih in vaseh v prvi polovici 18. stoletja priča zapis evangeličanskega župnika, profesorja in pisatelja, Mátyása Béla (1684–1749): »/…./ K murskosoboškemu dominiumu, ki se pridružuje pri Rakičanu, spada murskosoboški grad, ki je last Miklósa Szapáryja, rakičanski dvorec pa je v lasti družine Batthyány. Oba obdajajo obrambni jarki in k vsaki spada prijeten in lep park. Utrjeni mesti, ki spadata k veleposestvu, sta: Murska Sobota in Rakičan. V slednjem ima namestnik okrajnega glavarja Pál Mlinarics svojo plemiško rezidenco. /…/« Po besedah Mátyása Béla so bile v notranjosti dvorca lepo opremljene spalnice, dvorane in jedilnice. Dvorec je imel bogat park, v katerem je po besedah Béla bilo več tisoč različnih madžarskih avtohtonih vrst sadnega drevja ter tudi tuje vrste, predvsem iz Italije. Zapisi so nastali okoli leta 1730.
Na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1784 sta kot solidni zgradbi v Rakičanu opisani: »Četverokotni dvorec s suhim jarkom, okrogla cerkev iz kamna.« Leta 1807 pa se Rakičan označuje kot trg brez župnije, kot gručasto naselje pri Murski Soboti, ki je z večjim naseljem povezano s topolovim drevoredom.
Tloris dvorca (Könyöki József, 1884)
Kot zadnji živeči moški potomec Adama III. Batthyányja je imel Rakičan v lasti Janez Nepomuk I. (1744–1831). Z njim je izumrla veja iz Scharfensteina, po smrti njegove vdove Antonije, roj. Herberstein, ki se je še leta 1836 pojavila kot lastnica Rakičana, pa se je njegova posest leta 1841 razdelila med obe preostali veji mlajše / grofovske linije. Leta 1841 je tako postal lastnik dvorca v Rakičanu Artur Batthyány (1813–1893), ki je izviral iz veje naslednikov Pinkafelderjev. Ker je njegov sin Artur (1854–1874) hitro umrl, je dvorec v Rakičanu podedovala njegova hči Georgina (1856–1929), ki je bila od leta 1888 poročena z grofom Clemensom Saint Julien Wallseejem (1845–1908). Grof Artur je imel še eno hčerko, Heleno (1850–1880), ki je umrla v Rakičanu in je bila pokopana v okrogli kapelici v grajskem parku v Rakičanu, kjer je bil leta 1893 pokopan že on sam. Rakičan je leta 1898 dobil tudi uradno novo madžarsko ime Batthyánfalva.
4. Rakičan med obema svetovnima vojnama
Med obema svetovnima vojnama je bila rakičanska posest z dvorcem Rakičan v lasti družine Saint Julien Walsee iz Bregenza. Grofični Georgini in grofu Clemensu sta se v zakonu rodila sin Albert (1889–1936) in hči Helena (1890–1980). Slednja se je poročila z grofom Alfredom Karlom Ferdinandom Eckbrecht von Dürckheimom (1873–1918), vendar je zelo mlada ovdovela. Po moževi smrti je odšla v samostan in postala redovnica. Zatem je opravljal službo bolniške sestre najprej v Švici, pozneje v Franciji. Po Georginini smrti sta otroka Albert, ki je bil odličen slikar, in Helena podedovala Rakičansko veleposestvo vsak do polovice. Albert se je poročil z grofico Rose-Marie Wartenburg (1902–1977) iz bližine Salzburga. Otrok nista imela. Po smrti grofa Alberta je grofica podedovala njegov delež. Ker je stalno prebivala v Avstriji, so posestvo upravljali oskrbniki, ki so prišli iz Sudetov. Zadnji med njimi je bil Friderik Walsch, ki je službo prevzel od Janeza Schweinhammerja. V Rakičanu je živel od sredine prve svetovne vojne do spomladi leta 1945, ko se je umaknil v Avstrijo.
Dvorec Rakičan v času družine Saint Julien Walsee
Neznani avtor, podpisan Grlec, je 15. 2. 1997 zapisal prispevek o novejši zgodovini dvorca z naslovom Veleposestvo Rakičan, v katerem je zapisal, da so bile »grajske sobe v času grofov Saint Julien Wallsee opremljene z izbranim pohištvom, večinoma v slogu bidermajer. Parketna tla so prekrivala razkošne ročno izdelane preproge. Na stenah, v salonih in hodnikih so visele lepe in dragocene oljne slike, mojstrovine več ali manj znanih umetnikov. Po moji oceni jih je bilo okoli sto. Leta 1928 jih je ocenil akademski slikar (Stane) Cuderman iz Kamnika. Njihova vrednost se je gibala med 20 in 300.000 takratnih dinarjev (za primerjavo: nova enodružinska hišica je veljala 30.000 din). Najimenitnejša sobana je bil plavi salon v južnem stolpu. S stolpa je visel velik lestenec, mojstrsko izdelan iz beneškega brušenega stekla. Stene so prekrivale kitajske tapete, ob njih pa postavljene velike porcelanske vaze iz orientalskih dežel. Tu se je nahajala tudi bogata grajska knjižnica z nemškimi, francoskimi in madžarskimi knjigami. Veleposestvo je imelo v lasti okoli 1200 ha gozdov in obdelovalnih površin v Rakičanu, Mlajtincih, Bodoncih in Vadarcih. Agrarne reforme so po prvi svetovni vojni graščakom odvzele precej posestva, ki so ga razdelili agrarnim interesentom, solunskim dobrovoljcem, kmetijski šoli in uslužbencem. Tako he posestvu ostalo le okoli 300 ha obdelovalnih površin. Na ornih površinah so pridelovali v glavnem žitarice: pšenica, rž, oves, ajda, koruza pa tudi krompir. Njive so se obdelovale s pomočjo živinske vprege volov in konjev. Žetev so opravljali ročno, torej s kosami. Tudi krmo so spravljali ročno. Veleposestvo je sicer imelo veliko kosilnico za žitarice, ki bi jo vlekli konji ali voli, toda iz neznanih razlogov je niso nikoli uporabljali. Za plačilo so kosci ali žanjci dobivali dogovorjeni del strmenega pridelka ali sena. Svoje nameščene delavce je grof plačeval v naravi, le majhen delež so dobili v denarju. Na pristavah so redili okoli 50 odličnih krav mlekaric. Mleko so dnevno vozili in prodajali v Soboto. Tako kakor vse grofije je tudi rakičanska imela veliko vrtnarijo. Ta je skrbela za vzdrževanje cvetličnih nasadov v in okoli gradu, pa tudi v lepo urejenem parku. Viške okrasnega rastlinja so odprodali, prav tako sadje iz velikega sadovnjaka. Dokajšen del dohodkov je prinašal tudi lov na zajce, fazane, jerebice in srnjad. Divjadi je bilo v izobilju. Tako so v velikem letnem lovu uplenili do 700 zajcev, okoli 200 fazanov in jerebic, vse iz naravnega prirastka. Umetne vzreje divjadi takrat niso poznali. Na veliki krožni lov je bil vabljen okrajni glavar in še kakšen advokat iz Sobote. Povabljeni pa so bili vsi domači lovci. Grofovsko družino so obiskovali graščaki iz Beltinec in Tišine, z drugimi sosednjimi plemiči pa se niso obiskovali«.
Dvorec leta 1965
Po drugi svetovni vojni je bilo veleposestvo z dvorcem in parkom vred podržavljeno. Po pričevanjih še živečih prebivalcev Rakičana so po vojni vsi grajski prostori bili izpraznjeni, vsa oprema pa se je porazgubila. Po drugi svetovni vojni je dvorec nekaj časa upravljala Jugoslovanska armada, kasneje pa je bil v njem dom oskrbovancev, uporabljal se je tudi kot stanovanjska soseska. V severnem stolpu je imel svoj atelje prekmurski akademski likovni umetnik Ignac Meden.
Po izselitvi doma oskrbovancev iz dvorca, leta 1980, se je vanj leta 1990 naselil Konjeniški klub Rakičan, prav tako je bila v dvorcu urejena gostilna. Takrat je z dvorcem upravljala Krajevna skupnost Rakičan, ki je v devetdesetih letih pričela tudi z obnovo dvorca, parka in kapele. Leta 1980 se je pričela obnova parka, ki se je iztekla leta 1990.
Leta 1986 se je pričela gradnja vrtca v grajskem parku, ki je na zahtevo Zavoda za varstvo kulturne dediščine moral ponoviti gradbene mase nekdanjega gospodarskega poslopja. V istem letu je zavod podal soglasje k rušenju kapele v parku, saj sta bili na njej vdrti streha in kupola in je tako ogrožala mimoidoče. Kljub temu so se v naslednjih letih odločili za sanacijo kapele.
V mesecu juliju 1990 so se pričela obnovitvena dela na kapeli v parku. Pri sanaciji kapele – grobnice so sodelovali gradbeni tehnik Jože Požauko, konservator za naravno dediščino Janko Urbanek in konservator za kulturno dediščino Neva Sulič Urek. Takrat so bila opravljena najnujnejša sanacijska dela. Sanirane so bile strehe, tla in kapela.
Dvorec Rakičan leta 1987 (Foto: lővei Pál, 1987)
V letu 1991 so se s sredstvi Ministrstva za finance in občine Murska Sobota pričela obnovitvena dela na dvorcu. Obnovljen je bil južni trakt, v katerem so bili grajski hlevi. Obnovljeno je bilo ostrešje, ki je bilo krito z novim borovcem, prav tako je bila sanirana terasa ob JZ stolpu. Spomladi leta 1992 se je v okviru republiške akcije pričela sanacija strehe reprezentančnega nadstropnega Z trakta in JZ stolpa. Sočasno je potekala tudi obnovitev lože s teraso, ki jo je financiral Konjeniški klub Rakičan.
Dvorec Rakičan leta 1992 (Stane Klemenc)
Leta 2000 je v okviru programa PHARE potekala obnova piana nobila zahodnega trakta, in sicer za potrebe mednarodnega izobraževalnega centra za agrarno podjetništvo in razvoj podeželja v Prekmurju. Obnova piana nobila je zajela tudi obnovo celotnega arkadnega hodnika, ki je vključeval odpiranje pozidanih arkadnih odprtin in rušitev sekundarnih sten hodnika, ter sobane do stopnišča, ki vodijo iz pritličja v nadstropje, obnovo podstrešja, sob v rizalitu in dvoriščno fasado nadstropja. Poleg zahodnega trakta je bila takrat obnovljena notranjost severnega in vzhodnega pritličnega trakta. Piano nobile je bil namenjen izobraževanju, pritlični trakti in del rizalita pa sobam obiskovalcev. Leta 2005 sta bili obnovljeni še dve sobi, istega leta so zahodni trakt namenili za izpostavo Fakultete za kmetijstvo.
Od leta 2003 naprej v dvorcu deluje zavod Raziskovalno izobraževalno središče Dvorec Rakičan. Triindvajsetega oktobra 2003 je namreč 17 ustanoviteljev podpisalo pogodbo o ustanovitvi zavoda za opravljanje nepridobitne dejavnosti s področja spodbujanja raziskovanja, izobraževanja in trajnostnega razvoja. Leta 2011 je bil zavod preoblikovan v javni zavod in se je v takšni obliki ohranil vse do danes. Javni zavod je upravitelj dvorca, medtem ko je lastnica Mestna občina Murska Sobota.
Danes je Dvorec Rakičan pomemben del pomurskega turizma, saj je v letu 2020 dosegel 3. mesto po nočitvah v Mestni Občini Murska Sobota. Vsako leto dvorec obišče približno 40.000 obiskovalcev, kateri se udeležijo različnih prireditev ali pa se samo sproščajo v prijetnem ambientu Kavarne Dvorec Rakičan in grajskega parka. Danes dvorec ponuja možnost nastanitve, primeren je tako za individualne goste, kot za večje skupine.
Do leta 2022 je RIS Dvorec Rakičan skozi različne evropske projekte uspel uspešno prenoviti večino grajskih prostorov. Najnovejša pridobitev je Dvorana Živa in dve novi grajski sobi v stolpu, ki gostom ponujata pet zvezdično doživetje. V letu 2021 je bila obnovljena tudi kapela v parku, v letu 2022 pa je potekala obnova fasade zunanjega vzhodnega in severnega gospodarskega trakta dvorca Rakičan.
Razstavno-doživljajski kočijaški center v dvorcu Rakičan
Grajska dvorana v dvorcu Rakičan
Večnamenska "živa" dvorana v dvorcu Rakičan
Nove grajske sobe v dvorcu Rakičan
Obnovljena grajska kapela v parku dvorca Rakičan
Obnovljena fasada dvorca Rakičan
